Letošnji dopust sva si privoščila nekoliko drugače kot ponavadi. Ni bilo nekakšnega izležavanja...pač pa pravi treking. Sprva sem imel željo oditi v Peru, toda je Nina na netu našla treking varianto z Zvonetom Šerugo. In sva se seveda prijavila... In ja... konec meseca junija sva že bila na letalu...
Vožnja je bila dolga, z veliko prestopanj ter čakanj... Iz Brnika ter do Balija smo potovali kar 31 ur. Ja, verjemite, to je kar naporno. Toda se splača potrpeti.
Vožnja je bila dolga, z veliko prestopanj ter čakanj... Iz Brnika ter do Balija smo potovali kar 31 ur. Ja, verjemite, to je kar naporno. Toda se splača potrpeti.
Ko smo prispeli v nočnih uran na Bali, smo se namestili v hotel in prespali. Drug dan smo imeli prosto in smo si lahko Bali malce ogledali. Moram vam povedat, da sem bil kar malce rasočaran, ker sem pričakoval čisto nekaj drugega. Tako pa je na Baliju gužva...tukaj si jaz ne predstavljam dopusta. Toda je pa za videt. Kar je bilo res lepo, je bila čudovita plaža, toda tukaj ni primerno za kopanje, temveč za surferje, ki pa jih je bilo zelo veliko. Predvsem so prihajali iz Avstralije. Toda proti večeru zna biti kar lepo na plaži.
Naslednje jutro pa smo se zopet odpravili na letalo, proti
Papui (Irian Džaja). Let je bil kar dolg (6 ur). Peljali smo se tudi čez Timiko, kjer je rudnik zlata, ki pa je na našo žalost zelo nedosegljiv. No, in ko smo prispeli, so nas že čakali domačini, ki izgledajo nekako zelo resno...moram povedat, da ko sem videl njihove obraze, sem se kar malce prestrašil. Izgledajo še vedno kot nekakšne opice.
Papui (Irian Džaja). Let je bil kar dolg (6 ur). Peljali smo se tudi čez Timiko, kjer je rudnik zlata, ki pa je na našo žalost zelo nedosegljiv. No, in ko smo prispeli, so nas že čakali domačini, ki izgledajo nekako zelo resno...moram povedat, da ko sem videl njihove obraze, sem se kar malce prestrašil. Izgledajo še vedno kot nekakšne opice. 
Tukaj smo morali urediti še razne papirje, in sicer dovoljenje od policije za vstop v junglo. To pa je tudi trajalo... Cel dan so nas pošiljali drugam in drugam. Toda na koncu smo le uredili vse kar smo potrebovali. Sledila je večerja in nato...ja, nato pa je bila največja muka, kar sem jih doživel. Namreč zvečer smo prespali v nekem hotelu, ki jebil tako umazan, da nisem mogel verjeti, da to sploh obstaja. Že ko sem prišel v sobo, je smrdelo po zatohlem, nobenega okna...nobene ventilacije...posteljnina umazana...ampak dober, predno sem šel na to potovanje, sem se pripravil tudi na to. Na srečo pa sta naju dve kolegici rešili in sta nama rekli, da lahko spiva pri njima. Ja, to je bilo nekako olajšanje, pa četudi sem prespal na tleh. Naslednje jutro, zgodaj zjutraj smo bili zopet na letalu...kjer smo poleteli z letalom v notranjost otoka...kjer se ne da priti z avtom. Tam smo našli svoje nosače, kupili hrano in pripravili vse potrebno. Nato pa smo prvo s kombijem štartali...peljali smo se dokler je bila cesta... 
No, na tej sliki lahko vidite, da kam daleč nismo prišli. Čez tale mostiček smo šli peš, kajti morali smo vsi ven in kombi je šel prazen čez...mi pa peš čez njega...bil je v zelo slabem stanju. Moram še povedat, da ko smo se čez 10 dni vračali, ga ni bilo več in peljali smo se kar čez re
ko :-)Imeli smo svoje nosače. En nosač je bil na dva potnika in nam je nesel torbo. Nekaj nosačev pa je bilo tudi zato, da so nam nesli hrano, ki smo jo jedlo med potjo. Nesli so vse, krompir, riž, kruh, tudi jajca...
Naše nocače pa smo podpirali tako, da smo jim vsake toliko časa dali kakšen cigaret, ki so ga pokadili med pavzo.
In ti nosači so zelo majhni. Če vam povem, da je moja punca mala (163 cm), je bil nosač skoraj za glavo manjši od nje... :-) Toda so pa zelo prijazni...razen vodje, ki je svoje nosače zelo izkoriščal. Plačal jih ni skoraj nič, jedli pa so cele dneve samo krompir in nič drugega. Zaradi tega smo se tudi uprli in skregali. In t
ako je šel naš vodja domov sam... Mi pa smo na koncu plačali vsakega nosača posebej in tako vedeli, da je zagotovo dobil denar on. To so bili veseli. No, in če še povem nekaj o njih...ves čas so hodili bosi...po kamenju, blatu, travi...jaz sem se jim kar čudil. Res so dobri, da jih nič ni bolelo. No, pa saj so navajeni. Zato pa imajo tudi tako široke podplate. In koža na njihovih podplatih je res zelo debela in niti enega kamna ni čutil, na katerega je stopil. 
In ti nosači so zelo majhni. Če vam povem, da je moja punca mala (163 cm), je bil nosač skoraj za glavo manjši od nje... :-) Toda so pa zelo prijazni...razen vodje, ki je svoje nosače zelo izkoriščal. Plačal jih ni skoraj nič, jedli pa so cele dneve samo krompir in nič drugega. Zaradi tega smo se tudi uprli in skregali. In t
ako je šel naš vodja domov sam... Mi pa smo na koncu plačali vsakega nosača posebej in tako vedeli, da je zagotovo dobil denar on. To so bili veseli. No, in če še povem nekaj o njih...ves čas so hodili bosi...po kamenju, blatu, travi...jaz sem se jim kar čudil. Res so dobri, da jih nič ni bolelo. No, pa saj so navajeni. Zato pa imajo tudi tako široke podplate. In koža na njihovih podplatih je res zelo debela in niti enega kamna ni čutil, na katerega je stopil. 
Proti večeru smo prispeli v prvo vas in smo se namestili. Spali smo v kolibah. Še prej smo se malo poigrali z njihovimi otroci, nekateri so kupivali razne njihove ročne izdelke, ter jim podarili majice, cigarete...katerih so bili zelo veseli. Tukaj smo videli, da živijo res brez skbi in starejši ljudje imajo še vedno njihove navade, kot naprimer, nataknjeni kuteki. Ženske si dajo odrezat prs, ko jim kdo bližnjih umre.
Med potjo smo se srečali tudi z Zvonetovo ekipo, ki je snemala dokumentarni film. Pet dni kasneje pa smo se tudi v drugi vasi skupaj dobili in pomagali sodelovati v dokumentarcu. Seveda nas je bil Šeruga zelo vesel, še posebej, ko je videl da imamo zanj pivo UNION :-)
Ves čas je bilo lepo vreme...sonček, toda ne preveč vroče. Zvečer se prijetno ohladi. Toda doživeli pa smo tudi pravi tropski dež...ki pride iz nenada....z meglo vred...in kar močno pada...bili smo res premočeni, toda ko preneha deževati, se potem tudi kar hitro posušiš. In zopet posije sonce... Toda jutra so tukaj zelo vlažna in ponoči ni priporočljivo puščati zunaj oblek, ker so zjutraj tako vlažna, kot bi imel namočeno celo noč v vedru vode :-)
Ves čas je bilo lepo vreme...sonček, toda ne preveč vroče. Zvečer se prijetno ohladi. Toda doživeli pa smo tudi pravi tropski dež...ki pride iz nenada....z meglo vred...in kar močno pada...bili smo res premočeni, toda ko preneha deževati, se potem tudi kar hitro posušiš. In zopet posije sonce... Toda jutra so tukaj zelo vlažna in ponoči ni priporočljivo puščati zunaj oblek, ker so zjutraj tako vlažna, kot bi imel namočeno celo noč v vedru vode :-)
Na poti smo stali v 5 vaseh in povsod so nas domačini pozdravljali, nas obkolili in nam skušali prodati njihove izdelke. Ja, včasih znajo biti res nadležni, toda se s časoma navadiš. Ženske tukaj dojijo zelo dolgo. Baje s tem razlogom, da ne more zanositi. In tukaj se otrok kar "priklopi" na materino dojko.
Starejši ljudje pa so zelo veseli, če mu podariš kakšno cigareto, ki si jo z velikim užitkom prižge.
Po končanem trekingu, smo se vračali nazaj v hotel, kjer smo spali, predno smo štartali. Seveda tukaj se mi je zgodilo nekaj res nepozabnega...od takrat naprej se zavedam, da imam veliko srečo da sem živ... :-) ja, danes se lahko temu še samo smejim. No, pa da grem od začetka. Šli smo proti kombiji, kjer so nas čakali, tam kjer so nas tudi odložili. Jaz, Nina in še ena kolegica pa smo se odločili, da bomo šli peš do hotela. Seveda se je vodič strinjal in rekel ,da se dobimo tam. Bili smo
vsi navdušeni in veseli. Oni so nas zapustili, mi pa veselo peš...po cesti...nikjer nikogar. Tu pa tam pride mimo kakšen avto...če imaš srečo seveda. Nakar po nekaj kilometrih pridemo do neke vasi... Že sumljivo so nas gledali...ja, ti ljudje imajo res grozen pogled, da te kar stisne...bila sta dva vmes, podobna pravim gorilam. Pogledamo jih in gremo mimo...vse ok...nakar po nekaj korakih kolegico zadane kamen v nogo. Jaz se obrnem nazaj in vidim, kako se gruča ljudi...nekaj dere za nami...in gredo proti nam...mi pospešimo korak...meni je srce bilo kot še nikoli...pri sebi je imela Nina vse dokumente, ves denar, jaz fotoaparat...sežem v desni žep, kjer sem imel mali švicarski nožek...ja, za vsak slučaj...ko je Nina videla, da imam v roki nož, ke rekla, da naj ga pospravim, ker je lahko še samo slabše...obrnem senazaj in vidim tiste "črme gorile" z velikimi mačetami...ojoj...mene je panika...vedno bolj so se nam bližali, mi pa smo tuidi vedno hitreje hodili...v tistem trenutku mi je bilo tako žal, da sem šel v Indonezijo, ker sem bil prepričan, da se ne bom nikoli vrnil... Še enkrat se obrnem nazaj...ves preplašen...in takrat sem videl boga....ja, res sem ga...proti nam se pelje tovornjak...nič nisemrazmišljal, skočil sem pred njega in ga ustavil. V tovornjaku pa je bil prijazen fant in vprašali smo ga, če nas lahko pelje proti "mestu". Seveda je rekal no problem :-) In še danes ne vem, kje sem dobil moč, da sem Nino in Barbaro v enem "šusu" pometal na tovornjak, še sam skočil nanj in smo šli...jaz pa sem se z bežnim pogledom obrnil nazaj proti "črnim gorilam" ki je še vedno mahal z mačeto...takrat sem si tako oddahnil...in bil tak ovesel...da sem se tisti večer od veselja napil :-) To je bilo res doživetje...
Naslednji dan pa smo šli do naslednje domačije, kjer nas je čakal Zvone Šeruga, ki je snemal dokumentarni film. 
Tam smo tudi prespali v njihovih kolibah, zaklali so svinjo, nam oprizorili njihove boje... Tja pa smo se odpravili s kombijem, v katerega nas je šlo 18...še danes ne vem kako nam je to uspelo, toda nam je :-) Drugače pa je njigovo prevozno sredsvto takšno kolo, ki ga vidite na desni sliki :-)
V takšnih kolibah smo spali...
Notri pa polno pajkov, uši...
Njihova maska, domačinke hodijo zgoraj brez..
Koteke pa nosijo tudi otroci.
No, in kot sem že omenil, je Zvone pridno snemal svoj dokumentarni film. Posnel je njihove bitke, ki pa so nam jo domačini zaigrali, kajti takšnih bojev ni več.
Tudi sami smo probali strelati z loki, ki so jih oni oporabljali. Res bilo je zabavno. In bili so prijazni, ter nam pokazali vse...
Probali smo veliko sadežev, ki jih pri nas ne moreš dobiti...snake froit, greatfroit, pasionke...
No, in kot sem že omenil, so nam zaklali svinjo in kasneje so jo tudi "spekli"...toda je ni nihke probal, ker ko so dali meso izpod peke...je bilo še surovo...sem raje ostal na sadju in na sweet potato :-) In morali bi videt, kako oni pripravljajo to meso...ja, to je tudi zanimivo... :-) Namreč ko so meso razrezali, je vsake toliko časa prišel zraven pes in parkrat polizal in kakšen košček odgriznil. Seveda so vse delali na treh :-) Svinjjo pa so zaklali kar z lokom in puščico, ki pa jim ni uspelo v prvem poizkusu.
Nato smo se poslovili in končno smo odrinili nazaj na Bali... Ampak ni še bilo konec. Zjutraj ko smo prišli na njihovo "letališče" ob 8, ko smo imeli let, je bilo kot na kakšni južni tržnici...gužva...neprijetni vonj...in nismo se morali zriniti skozi gužvo za na letalo. Na letališču smo čakali 5 ur...namreč vmes sta že dva letala šla, mi pa nismo uspeli prit na njega...pač njihova politika...toda nam je le uspelo... :-)
Prenočili smo na Baliju...se sprehajali po ulicah in štantih, kaj tudi kupili. Si privoščili 50 min masaže za 7 € (res poc
eni in dobra masaža).
Drugo jutro pa zopet letalo...in odrinili smo na otok Komoda...kjer smo videli Komodske gvarane. Ja, to so res veliki kuščarji in še nevarni. Toda ni bilo bojazni za nas. Smo jih gledali le od daleč.
In nato je sledilo 3 dnevno potovanje z ladjico. To je bila tudi zgodba. Na začetku je bilo zelo zabavno. Prvo noč smo prenočili na njej, ko je ladja mirovala. Toda drugo noč smo spali na ladji in pluli...takrat sem bil prepričan, da se bomo prevrnili...tisto noč nikakor nisem mogel spati. Toda preživeli smo :-) Je pa bil ponoči lep pogled na zvezde...vsaj to :-) Zvečer pa smo lahko uživali ob lepem sončenem zahodu...
Vmes smo se ustavili na otokih, si pogledali kakšen otok, se kopali, jedli kokos in ananas, ki je zelo poceni. Na ladji pa so nam mornarji vsakič pripravili odlično kosilo ter večerjo (ribe!!!!).
Ustavili smo se vmes tudi na enem izmed 1000 otokov ki je vulkanskega izvora. Ter na otoku, ki je bilo kot v plavi laguni...mmmm...res lepo....nepozabno...
Po treh dneh pa smo bili zopet na kopnem...jupi! Konec ladje... :-) Pa saj je bilo fajn, toda lahko bi še dobil morsko bolezen :-)
Poslovili smo se od mornarjev, se usedli na mini bus, ki nas je že čakal, ter se odpeljali čez otok
Lombok (seveda pa smo med potjo srečali tudi veliko opic na cesti...toda voznik k sreči ni nobene povozil) na drugo stran...nato pa na majhen čolniček...in sledilo je 5 dni uživanja na nepozabnem okoku...lenarjenje...v lepih hiškah... Otok je bil tako mali, da sem ga obkrožil v dobri urci :-) Toda res lepo. Ni lepše, kot se zjutraj zbuditi, pogledati čes okno in videti sončni vzhod. Nato sledi zajtrk na plaži (palačinke...ananas...juce...). In nato poležavanje. Medtem ko ležiš na plaži, ti gospodišna prinese ananas, kokos ali mango, ti ga olupi in ti ga še samo poješ...in to po smešni ceni (20 centov v €). Šli smo tudi na snorkljanje, kjer smo plavali z želvami in velikimi, barvnimi ribami. Za večerjo pa sem si privoščil jastoga, ter veliko različnih rib. In to po zelo smešni ceni. Uživali v lepem sončnem zahodu, ob pijači (juce...koktajl)...
Tako je bilo po petih dneh konec uživanja. Jaz sem imel malce smole, ker sem zbolel. Kajti jedel sem kokos in še prej pil toplo kokosovo mleko...in predzaden večer me je zvilo...ja, tako sem bil dva dni večino na postelji oz wc-ju.
No, in tako smo se za konec odpeljali z ladjo nazaj na Bali.
Zaden dan na Baliju pa smo izkoristili za nakupe in pohakovanje po mestu. Bil sem zelo utrujen in komaj sem čakal, da se naspim. Na Baliju smo videli tudi spomenik, ki je postavljen sredi mesta na ulici, ko je bil terorostični napad pred leti v eni diskoteki.
Sledila je vožnja z letalom nazaj...z istimi postanki, kot smo prišli, toda na srečo smo v Quatarju čakali manj. Namesto 7 ur, smo nazaj čakali le 2 uri. Da še povem informacijo, da v enem mesecu dopusta, smo 15 vzleteli z letalom. Ja, torej sem se zadnjega vzleta že tako navadil, da nisem čudil nobenega pritiska... :-) Na Dunaju sem še vklopil računalnik, da sva sporočila, kdaj prideva na Brnik, da naju pridejo iskati. In tako je bilo konec luštnega. Ni mi žal, da sem dal to skozi. Tako sem videl, kakšno je življenje na drugi strani sveta. Ni mi žal da sem dal denar za to potovanje...in če bo možnost, bom še šel kdaj...
Starejši ljudje pa so zelo veseli, če mu podariš kakšno cigareto, ki si jo z velikim užitkom prižge.
Po končanem trekingu, smo se vračali nazaj v hotel, kjer smo spali, predno smo štartali. Seveda tukaj se mi je zgodilo nekaj res nepozabnega...od takrat naprej se zavedam, da imam veliko srečo da sem živ... :-) ja, danes se lahko temu še samo smejim. No, pa da grem od začetka. Šli smo proti kombiji, kjer so nas čakali, tam kjer so nas tudi odložili. Jaz, Nina in še ena kolegica pa smo se odločili, da bomo šli peš do hotela. Seveda se je vodič strinjal in rekel ,da se dobimo tam. Bili smo
vsi navdušeni in veseli. Oni so nas zapustili, mi pa veselo peš...po cesti...nikjer nikogar. Tu pa tam pride mimo kakšen avto...če imaš srečo seveda. Nakar po nekaj kilometrih pridemo do neke vasi... Že sumljivo so nas gledali...ja, ti ljudje imajo res grozen pogled, da te kar stisne...bila sta dva vmes, podobna pravim gorilam. Pogledamo jih in gremo mimo...vse ok...nakar po nekaj korakih kolegico zadane kamen v nogo. Jaz se obrnem nazaj in vidim, kako se gruča ljudi...nekaj dere za nami...in gredo proti nam...mi pospešimo korak...meni je srce bilo kot še nikoli...pri sebi je imela Nina vse dokumente, ves denar, jaz fotoaparat...sežem v desni žep, kjer sem imel mali švicarski nožek...ja, za vsak slučaj...ko je Nina videla, da imam v roki nož, ke rekla, da naj ga pospravim, ker je lahko še samo slabše...obrnem senazaj in vidim tiste "črme gorile" z velikimi mačetami...ojoj...mene je panika...vedno bolj so se nam bližali, mi pa smo tuidi vedno hitreje hodili...v tistem trenutku mi je bilo tako žal, da sem šel v Indonezijo, ker sem bil prepričan, da se ne bom nikoli vrnil... Še enkrat se obrnem nazaj...ves preplašen...in takrat sem videl boga....ja, res sem ga...proti nam se pelje tovornjak...nič nisemrazmišljal, skočil sem pred njega in ga ustavil. V tovornjaku pa je bil prijazen fant in vprašali smo ga, če nas lahko pelje proti "mestu". Seveda je rekal no problem :-) In še danes ne vem, kje sem dobil moč, da sem Nino in Barbaro v enem "šusu" pometal na tovornjak, še sam skočil nanj in smo šli...jaz pa sem se z bežnim pogledom obrnil nazaj proti "črnim gorilam" ki je še vedno mahal z mačeto...takrat sem si tako oddahnil...in bil tak ovesel...da sem se tisti večer od veselja napil :-) To je bilo res doživetje...
Naslednji dan pa smo šli do naslednje domačije, kjer nas je čakal Zvone Šeruga, ki je snemal dokumentarni film. 
Tam smo tudi prespali v njihovih kolibah, zaklali so svinjo, nam oprizorili njihove boje... Tja pa smo se odpravili s kombijem, v katerega nas je šlo 18...še danes ne vem kako nam je to uspelo, toda nam je :-) Drugače pa je njigovo prevozno sredsvto takšno kolo, ki ga vidite na desni sliki :-)V takšnih kolibah smo spali...
Notri pa polno pajkov, uši...
Njihova maska, domačinke hodijo zgoraj brez..
Koteke pa nosijo tudi otroci.No, in kot sem že omenil, je Zvone pridno snemal svoj dokumentarni film. Posnel je njihove bitke, ki pa so nam jo domačini zaigrali, kajti takšnih bojev ni več.
Tudi sami smo probali strelati z loki, ki so jih oni oporabljali. Res bilo je zabavno. In bili so prijazni, ter nam pokazali vse...
Probali smo veliko sadežev, ki jih pri nas ne moreš dobiti...snake froit, greatfroit, pasionke...
No, in kot sem že omenil, so nam zaklali svinjo in kasneje so jo tudi "spekli"...toda je ni nihke probal, ker ko so dali meso izpod peke...je bilo še surovo...sem raje ostal na sadju in na sweet potato :-) In morali bi videt, kako oni pripravljajo to meso...ja, to je tudi zanimivo... :-) Namreč ko so meso razrezali, je vsake toliko časa prišel zraven pes in parkrat polizal in kakšen košček odgriznil. Seveda so vse delali na treh :-) Svinjjo pa so zaklali kar z lokom in puščico, ki pa jim ni uspelo v prvem poizkusu.Nato smo se poslovili in končno smo odrinili nazaj na Bali... Ampak ni še bilo konec. Zjutraj ko smo prišli na njihovo "letališče" ob 8, ko smo imeli let, je bilo kot na kakšni južni tržnici...gužva...neprijetni vonj...in nismo se morali zriniti skozi gužvo za na letalo. Na letališču smo čakali 5 ur...namreč vmes sta že dva letala šla, mi pa nismo uspeli prit na njega...pač njihova politika...toda nam je le uspelo... :-)
Prenočili smo na Baliju...se sprehajali po ulicah in štantih, kaj tudi kupili. Si privoščili 50 min masaže za 7 € (res poc
eni in dobra masaža).Drugo jutro pa zopet letalo...in odrinili smo na otok Komoda...kjer smo videli Komodske gvarane. Ja, to so res veliki kuščarji in še nevarni. Toda ni bilo bojazni za nas. Smo jih gledali le od daleč.
In nato je sledilo 3 dnevno potovanje z ladjico. To je bila tudi zgodba. Na začetku je bilo zelo zabavno. Prvo noč smo prenočili na njej, ko je ladja mirovala. Toda drugo noč smo spali na ladji in pluli...takrat sem bil prepričan, da se bomo prevrnili...tisto noč nikakor nisem mogel spati. Toda preživeli smo :-) Je pa bil ponoči lep pogled na zvezde...vsaj to :-) Zvečer pa smo lahko uživali ob lepem sončenem zahodu...
Vmes smo se ustavili na otokih, si pogledali kakšen otok, se kopali, jedli kokos in ananas, ki je zelo poceni. Na ladji pa so nam mornarji vsakič pripravili odlično kosilo ter večerjo (ribe!!!!).
Ustavili smo se vmes tudi na enem izmed 1000 otokov ki je vulkanskega izvora. Ter na otoku, ki je bilo kot v plavi laguni...mmmm...res lepo....nepozabno...Po treh dneh pa smo bili zopet na kopnem...jupi! Konec ladje... :-) Pa saj je bilo fajn, toda lahko bi še dobil morsko bolezen :-)
Poslovili smo se od mornarjev, se usedli na mini bus, ki nas je že čakal, ter se odpeljali čez otok
Lombok (seveda pa smo med potjo srečali tudi veliko opic na cesti...toda voznik k sreči ni nobene povozil) na drugo stran...nato pa na majhen čolniček...in sledilo je 5 dni uživanja na nepozabnem okoku...lenarjenje...v lepih hiškah... Otok je bil tako mali, da sem ga obkrožil v dobri urci :-) Toda res lepo. Ni lepše, kot se zjutraj zbuditi, pogledati čes okno in videti sončni vzhod. Nato sledi zajtrk na plaži (palačinke...ananas...juce...). In nato poležavanje. Medtem ko ležiš na plaži, ti gospodišna prinese ananas, kokos ali mango, ti ga olupi in ti ga še samo poješ...in to po smešni ceni (20 centov v €). Šli smo tudi na snorkljanje, kjer smo plavali z želvami in velikimi, barvnimi ribami. Za večerjo pa sem si privoščil jastoga, ter veliko različnih rib. In to po zelo smešni ceni. Uživali v lepem sončnem zahodu, ob pijači (juce...koktajl)...
Tako je bilo po petih dneh konec uživanja. Jaz sem imel malce smole, ker sem zbolel. Kajti jedel sem kokos in še prej pil toplo kokosovo mleko...in predzaden večer me je zvilo...ja, tako sem bil dva dni večino na postelji oz wc-ju.No, in tako smo se za konec odpeljali z ladjo nazaj na Bali.
Zaden dan na Baliju pa smo izkoristili za nakupe in pohakovanje po mestu. Bil sem zelo utrujen in komaj sem čakal, da se naspim. Na Baliju smo videli tudi spomenik, ki je postavljen sredi mesta na ulici, ko je bil terorostični napad pred leti v eni diskoteki.Sledila je vožnja z letalom nazaj...z istimi postanki, kot smo prišli, toda na srečo smo v Quatarju čakali manj. Namesto 7 ur, smo nazaj čakali le 2 uri. Da še povem informacijo, da v enem mesecu dopusta, smo 15 vzleteli z letalom. Ja, torej sem se zadnjega vzleta že tako navadil, da nisem čudil nobenega pritiska... :-) Na Dunaju sem še vklopil računalnik, da sva sporočila, kdaj prideva na Brnik, da naju pridejo iskati. In tako je bilo konec luštnega. Ni mi žal, da sem dal to skozi. Tako sem videl, kakšno je življenje na drugi strani sveta. Ni mi žal da sem dal denar za to potovanje...in če bo možnost, bom še šel kdaj...